KOMPONIST – dokumentarni portret: postprodukcija je zaključena. Na sporedu TV Slovenija1 23. 09. 2012 ob 20:50
Scenarij: Špela Kuclar
Režija: Špela Kuclar
Producentka: Špela Kravogel
Kamera: Nicole Petra Drakulič, Špela Kravogel in Špela Kuclar
Glasba: Janez Matičič
Montaža: Nina Klančar
Produkcija: Edda d.o.o.
Postprodukcija: Cebram
NAPOVEDNIK:
Portretni film razkriva ustvarjalno in življenjsko naravnanost slovenskega skladatelja Janeza Matičiča (1926), njegov močan temperament na eni strani in njegovo liričnost na drugi. Zgodba je zgrajena na treh osnovnih temeljih: spoznavamo ljudi s katerimi skladatelj sodeluje in tiste s katerimi prijateljuje ter njegovo nagnjenost k perfekciji in kdaj prav neukrotljivo naravo. Drugi temelj pripovedi je Matičičeva zgodovina, ki v dolgem časovnem obdobju doživlja vzpone in padce, ljubezen in samoto, radost in bolečino. Začetki v Parizu so zaznamovani z gibanjem v bogati družbi, modernizmom in nudizmom. Matičič, ki je bil postaven možakar, se je veliko družil z dekleti, a je vselej ostal sam. Glasba je še vedno edina zvesta ljubica.Tretji pripovedni temelj je ljubezen. Oris njegovih razmerij nam razkrije zapleteno čustveno in seksualno naravo skladatelja. Namen dokumentarnega filma je prikazati in razkriti skladateljevo ustvarjalno in življenjsko mistiko. Film je nastal v koprodukcijskem sodelovanju TVS in EDDA. Scenarij in režija Špela Kucler,direktorica fotografije Nicole Petra Drakulič, urednica Danica Dolinar.
(VIR: MMC )
BIOGRAFIJA JANEZA MATIČIČA:
Janez Matičič, rojen 3. junija leta 1926 v Ljubljani, je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal študij kompozicije pri L. M. Škerjancu (1950) in dirigiranja pri Danilu Švari (1951). Začel je z violino, potem ga je prevzel klavir, ki ga do danes zvesto spremlja, ne le na ustvarjalni, temveč tudi izvajalski poti. Do odhoda v Pariz 1959 je poučeval harmonijo, kontrapunkt in analizo glasbe na Srednji glasbeni šoli in klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegovi prvenci so bili pod vplivom klasike, romantike ter tudi impresionizma, kasneje pa se je ob izpopolnjevanju v Parizu pri sloviti Nadji Boulanger usmeril v sodobnejše kompozicijske tokove. Z elektroakustično glasbo se je začel ukvarjati pri samih izvirih, s tem ko se je 1962 priključil »Groupe de Recherches Musicales« pod vodstvom Pierra Schaefferja in v njej deloval do 1975. Nekatera elektroakustična dela je ustvarjal tudi v drugih studiih (Bourges, RTV Beograd), tako so nastala zanimiva dela kot so Tri vizije, Oscilacije, Fuzije ter Cosmophonie za klavir in magnetofonski trak.
Poučeval je na različnih pariških konservatorijih in tudi na Oddelku za muzikologijo Filozofske Fakultete v Ljubljani (1983–86). Vsi ti svetovljanski vplivi so očitni v Matičičevi glasbi, ki je čustveno intenzivna, tehnično izbrušena in vselej inventivna. S pianistično dejavnostjo je ves čas bogatil svojo ustvarjalno in pedagoško delo, zato nas ne preseneča njegov pomembni opus klavirskih del, ki je med najobsežnejšimi in najbolj profiliranimi v vsej slovenski glasbeni ustvarjalnosti – vse od njegovih začetnih neoromantičnih miniatur, Suit in Etud, preko neoklasicističnih in modernih Sonat do izjemno zanimivih sodobnih glasbenih podob (Utripi, Imtermittences, Resonances, Danses grotesques, obsežno delo Gemini za dva klavirja, Géodes za klavir in tolkala, itn.).
V zadnjem obdobju se temu opusu pridružujejo še Toccata – Fantasia, Sonata št. 4 »Chorals« za klavir štiriročno, osem novih Etud ter najnovejša Suita »Polynesia« (2010).
Zanimivo je, da je Matičič vselej tudi najboljši in najbolj avtentičen interpret svojih klavirskih skladb, kar še posebej pojasnjuje njegovo pretehtano skrb pri komponiranju in iskanju izvirnega klavirskega stavka.
Med številnimi instrumentalnimi deli Matičičev opus obsega dve Simfoniji in druga koncertanta dela, poleg pa prištevamo tudi mnoga komorna (skladbe za violino in klavir, godalni kvartet, kvartet saksofonov,itd.), violinska in druga solistična dela.
Skladatelj je za svoja dela prejel številne nagrade, med njimi tudi prestižno nagrado »Prince Rainier« v Monacu (1962), »Mérite Culturel et Artistique« v Parizu (1969), nagrado Radia Beograd (1966), RTV Slovenije (1994) ter za električnoakustično delo nagrado v Bourgesu (1980). L. 2007 pa je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter istega leta postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
(VIR: SAZU )