Cebram je začel snemati dokumentarni film “VITANJE V VESOLJU”
KULTURALIZACIJA VESOLJA – Dragan Živadinov, Miha Turšič
scenaristka in režiserka: J. Hribernik
direktor fotografije: R. Likon
Izjemna, supramodernistična arhitekturna stvaritev pa ni privid, ampak KSEVT: Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, inštitucija, v katero bodo prihajali znanstveniki in umetniki iz vsega sveta in se posvečali raziskavam prihodnjega življenja v vesolju. In povezovali znanost in umetnost.
Vitanje z drobnim utripom majhnega slovenskega kraja »je dobil anteno usmerjeno v globino vesolja.” (D. Živadinov)
Herman Potočnik Noordung
Herman Potočnik (psevdonim: Noordung) se je rodil 22. decembra 1892 v Pulju (hrv. Pula). Rod njegove matere Marije (Minke) Kokošinek izvira iz Vitanja, rod očeta, Jožefa Potočnika, pa iz Zgornjega Razborja pri Slovenj Gradcu. Kljub razpršenim geografskim dejstvom iz poznejšega življenjepisa je torej Herman Potočnik nedvomno bil Slovenec, s tem spoznanjem pa ga lahko ponosno imenujemo za slovenskega in evropskega, celo svetovnega pionirja vesoljskih poletov in tehnologij.
Večino otroštva je preživel v Mariboru, kjer je končal osnovno izobraževanje, in v Vitanju. Nadalje se je šolal v vojaških šolah po vsej bivši Avstro-Ogrski in diplomiral z nazivom inženirja jeklenih konstrukcij. Takoj po opravljenem študiju se je soočil z bojišči prve svetovne vojne, kjer je hudo zbolel in bil po vojni invalidsko upokojen. Po povratku na Dunaj se je lotil študija raketnih tehnologij na tamkajšnji univerzi in se, potem ko je leta 1925 postal inženir – specialist raketnih tehnologij, popolnoma posvetil znanstveno-raziskovalnemu delu.
Konec leta 1928 (z letnico 1929) je izšla njegova edina knjiga Problem vožnje po vesolju – raketni motor (izvirnik je v nemščini). Na naslovnici je podpisan kot “Hermann Noordung”. Najbolj verjetna razlaga tega psevdonima – neizpodbitnih podatkov ni – je morda ta, da je imel Herman Potočnik z njim v mislih enakopravnost smeri v pogojih breztežnosti. V prostoru brez gravitacije je namreč vseeno, kaj je zgoraj, spodaj, levo ali desno. Zato si je izmislil priimek Noordung: “n” kot negacija nemškega “Ordnung” ali narečno popačeno ‘ordnunge’, reda. Vesolje torej kot prostor brez reda, kot ga poznamo na Zemlji.
V revolucionarni knjigi se izkaže njegova vsestranska nadarjenost. Natanko sto prostoročnih risb, skic in ilustracij je njegovo lastno delo. Potočnik v knjigi najprej kritično predstavi spoznanja sodobnikov, v nadaljevanju pa vzpostavi prelomno, pionirsko reševanje vprašanj vesoljske tehnologije ter prvi zaobjame koncept človekovega potovanja in bivanja v breztežnosti. V istem letu (1929) je 27. avgusta na Dunaju za posledicami dolgotrajnega bolehanja umrl. Za njim ni ostalo dosti materialnih sledi: knjiga, v Sloveniji prevedena slabih šestdeset let po izidu, in nekaj člankov, ki še do danes niso popolnoma odkriti in popisani. Hiše, kjer je na Dunaju živel med najbolj dejavnim obdobjem svojega življenja, danes ni več, prav tako ne groba ali kakršnih koli drugih spominskih artefaktov.
Njegovo posmrtno življenje se vse bolj prodorno uveljavlja v človeški ustvarjalnosti najširšega smisla. Potočnik je v svojem delu združeval briljantni inženirski um z vizijo, ki presega okvirje konkretne zgodovine. Konkretno časovno sosledje nam kaže, da so bili njegovi načrti uresničljivi že s takratnimi sredstvi, torej gre resnično za prvega snovalca vesoljske tehnologije, ki je naredil odločilni korak od ideje k njenemu utelešenju. Sistematično, z zavedanjem fizikalnih zakonitosti, civilizacijskega razvoja, etike in celo mirovništva, se je zavzemal za človekovo raziskovanje in osvajanje vesolja v miroljubne namene, vendar vedno znova z drznim pogledom v (navidez) nedosegljivo.
Danes nanj spominja doprsni kip pred Univerzo v Mariboru; ulici v Ljubljani in Gradcu (avst. Graz) nosita njegovo ime; po njem je poimenovan asteroid 19612 Noordung; od leta 2001 Slovenska znanstvena fundacija (SZF) organizira letni Noordungov forum, nacionalno strokovno srečanje o vlogi znanosti, ustvarjalnosti in inovativnosti pri razvoju Slovenije; nenazadnje pa se v Vitanju, tudi zaradi vse bolj priznanega pomena Potočnikovega dela, odvijajo raziskovalne dejavnosti na temo kulturalizacije vesolja ter združevanja znanosti in umetnosti v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).
(VIR: KSEVT)
Problem vožnje po vesolju – raketni motor (1929)
Če sta bila Konstantin Ciolkovski in Hermann Oberth prva teoretika, je bil Potočnik prvi inženir vesoljskih tehnologij in hkrati človek, ki je zasnoval prvo arhitekturo v vesolju.
Leta 1929, tik pred smrtjo, je napisal knjigo z naslovom Problem vožnje po vesolju – raketni motor, s katero je postavil prvo celovito izhodišče sodobne kozmonavtike in astronavtike. V Potočnikovem času je bilo tovrstno raziskovanje drzna vizija, ki je kljub matematični natančnosti še ni bilo moč preveriti v praksi. Skoraj tri desetletja, preden je prvo telo, ki ga je izdelal človek, poletelo v vesolje, ter štirideset let pred prvim pristankom na zunajzemeljskem telesu, je Potočnik zasnoval edinstven premik v tehnologiji, ki je še danes zvečine neuresničen. Kljub vsemu se njegova načela vse bolj in bolj potrjujejo.
Knjiga, v izvirniku naslovljena “Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Raketen-Motor”, je izšla v Berlinu, v nemščini, tedaj uradovalnem jeziku večjega dela osrednje Evrope. Čeprav je bil avtor relativno neznan, je bila po spletu naključij še istega leta (1929) prevedena v angleščino – v treh številkah revije Science Wonder Stories so bili objavljeni vsi njeni najbolj ključni in revolucionarni deli. Že leta 1935 so svoj prevod dobili Rusi. Upravičeno lahko trdimo, da je Potočnikova knjiga vplivala na izkušnje druge in tretje generacije raziskovalcev vesolja v ZDA, Rusiji in Evropi. Wernher von Braun, oče poletov na Luno, je doktoriral z močnimi referencami na Problem vožnje po vesolju. Rusi, vključno z glavnim inženirjem Sergejem Koroljovom, so knjigo poznali že dolgo pred svojimi pionirskimi poleti. Slovenci smo svoj prevod dobili šele leta 1986 pri Slovenski matici. Vse dokler ni bila Hermanu Potočniku Noordungu postavljena spominska soba v Vitanju, od koder izvira rod njegove matere, je bilo tudi v Sloveniji zanimanje zanj redkost.
Zaradi neznanosti ter neumeščenosti Potočnikovega imena, ne pa tudi dela, je npr. njegov natančni izračun geostacionarne orbite pozneje bolje uporabil Arthur C. Clarke. Že leta 1945 je v reviji Wireless World objavil svoj prelomni članek “Extra-Terrestrial Relays – Can Rocket Stations Give Worldwide Radio Coverage?”, v katerem je na Noordungovo orbito idejno utiril komunikacijske satelite. Na tej orbiti se namreč izenačita Zemljina gravitacija in privlačna sila ostalih nebesnih teles, torej je za delovanje kakršnega koli mehanizma potrebno kar najmanj energije. Brez takšnih satelitov si danes ne moremo predstavljati sodobnih telekomunikacij ali prenosa podatkov na večje razdalje.
Podobne usode je bila deležna Potočnikova vesoljska postaja. Zasnovana je bila kot tridelni geostacionarni satelit, sestavljen iz sončne elektrarne, observatorija in bivalnega kolesa. Ta ideja je še po več desetletjih razmišljanja o naseljevanju vesolja najbolj revolucionarna, a neuresničena. Vrteče se bivalno kolo, krožna konstrukcija, ki s centrifugalno silo vzpostavlja umetno težnost, je najboljša in obenem preprosta rešitev za daljše bivanje človeka v breztežnosti. Na takšne pogoje namreč nismo prilagojeni in imajo dolgoročno na naše telo negativen vpliv. Postaja pa bi bila lahko na tej orbiti idealno izhodišče za daljše polete v vesolje, saj je največja ovira za to še vedno Zemljina privlačna sila.
Herman Potočnik Noordung je v svoji knjigi razvil še mnogo manjših in večjih izumov, preko katerih je človeku utiral pot za življenje v pogojih breztežnosti. Z etičnega zornega kota je celo predvidel zlorabo vesolja za vojaške namene in svaril pred njo. Predvsem pa je kot prvi domislil celovit sistem za človekovo raziskovanje in poselitev izvenzemeljskega prostora – vse od poleta v vesolje, bivanja v njem in končno vrnitve na Zemljo.
Kolikor kratko in neopaženo je bilo Potočnikovo življenje, toliko bolj opazen in pomemben je navdih, ki ga vnemajo njegova odkritja. Ta navdih se dotika tako znanstvenikov kot umetnikov. Povzročil je, da se je v Vitanju, v Sloveniji, v Evropi oblikovalo prvo kulturno središče vesoljskih tehnologij na svetu (KSEVT). Njegova naloga bo pionirska: sistematično odkrivati pomen kulturnih vzorcev za prihodnje osvajanje vesolja ter – po Potočnikovem vzoru – združevati znanost in umetnost v tisto, kar lahko le slutimo, ne moremo pa še doumeti.
Nova slovenska in angleška izdaja knjige Problem vožnje po vesolju sta temeljni projekt založbe KSEVT. Vsebujeta izvirno besedilo ter posebna, ekskluzivna predgovora o ruskih, ameriških in evropskih raziskovalcih vesolja, na katere je Potočnikovo delo vplivalo. V pripravi sta še nova ruska izdaja in ponatis nemškega izvirnika. Vse te publikacije so dobrih osemdeset let od smrti Hermana Potočnika Noordunga na voljo tudi v obliki e-knjige.
(VIR: KSEVT)